Ni standardov, ki bi določali dopustnost prirobničnih konektorjev.
Ker je za povezavo dveh odsekov cevi v sveže zgrajenem obratu potreben le en zvar, je običajno zmanjšati število prirobničnih povezav. To odpravlja potrebo po dveh prirobnicah, tesnilu, čepnih vijakih, drugem zvaru, stroških neporušitvenega testiranja za drugi zvar itd.
Obstajajo tudi druge pomanjkljivosti prirobničnih konektorjev.
Vsak prirobnični spoj lahko potencialno pušča (nekateri trdijo, da prirobnični priključek nikoli ni 100-odstotno neprepusten).
Cevni sistemi s prirobnico zahtevajo precej več prostora (samo pomislite na stojalo za cevi).
Izolacija cevnih sistemov s prirobnico je dražja (posebne kape prirobnic).
Očitno imajo prirobnični konektorji številne prednosti; nekaj primerov.
Nova linija, proizvedena v delavnici, ima lahko veliko navitij cevi.
Te kolute za cevi je mogoče izdelati brez potrebe po varjenju v obratu.
NDO (rentgenski, hidrotest itd.) v obratu ni potreben, saj je bil ta že opravljen v delavnici.
Peskanje in barvanje v obratu sta nepotrebna, saj so ti procesi že opravljeni v delavnici (popraviti je treba le poškodbe laka med montažo).
Kot pri mnogih stvareh ima vse prednosti in slabosti.
