"Prirobnica" cevi je kovinski obroč, ki je običajno privarjen na konec cevi, z luknjami, izvrtanimi vzporedno s središčnico cevi, za namestitev številnih vijakov:
Pred privijanjem vijakov se ustvarijo tlačno tesni prirobnični spoji tako, da se med pare prirobnic namesti tesnilo v obliki krofa. Tesnila so izdelana iz mehkejših materialov kot materiali za prirobnice. Tesnilo bo "zmečkano" med dvema prirobnicama, da se zaprejo vse možne poti puščanja.
Tukaj je fotografija magnetnega merilnika pretoka Rosemount, nameščenega z 4-prirobnimi priključki z vijaki:
Natančen pregled prirobničnih povezav razkrije prostor med ploskvami prirobnic, ki ga povzroča tesnilni material, "stisnjen" med pare prirobnic.
Na naslednji sliki sta vidni dve ogromni spojki s prirobnico cevi na obeh koncih precej kratkega dela cevi "na kolutu". Ogromno število čepov, ki držijo posamezno prirobnico skupaj, zagotavlja indikator tlaka tekočine v notranjosti, ki v tem primeru presega 1,000 PSI!
Podobno kot zgoraj prikazane prirobnice merilnika pretoka reže med ploskvami obroča prirobnice prikazujejo prostor, ki ga zaseda tesnilo, ki tvori tlačno tesno tesnilo med površinama prirobnice.
Priljubljena metoda za namestitev takega tesnila prirobnice je, da namestite samo polovico vijakov (v luknje pod središčnico cevi), spustite tesnilo med prirobnice, vstavite preostale vijake in nato zategnite vse vijake z ustreznimi momenti:
Prirobnice se razlikujejo glede na obliko tesnjenja in potreben material tesnila. Eden najbolj razširjenih dizajnov "lice" prirobnice v Združenih državah je prirobnica z dvignjeno stranjo (RF), ki je namenjena tesnjenju proti tesnilu prek niza koncentričnih utorov, izrezanih na strani prirobnice. Ti utori ustvarijo tesnilno površino z bistveno daljšo potjo puščanja, kot če bi bile površine gladke, kar preprečuje puščanje procesne tekočine pod tlakom.
Druga vrsta prirobnice je znana kot obročasti spoj (RTJ). Pri tej zasnovi se edinstven kovinski obroč prilega utoru, vklesanemu na ploskvah obeh nasprotnih prirobnic, ter stisne in zapolni utor, ko sta prirobnici pravilno zategnjeni. Prirobnice RTJ se pogosto uporabljajo v visokotlačnih situacijah, kjer je težje nadzorovati puščanje. Da bi dosegli ustrezno tesnjenje, morajo biti utori prirobnic RTJ popolnoma brez tujih materialov in dobro oblikovani (nedeformirani).
Standard ANSI (American National Standards Institute) 16.5 opredeljuje sistem "tlačnih razredov" za nazivne prirobnice v Združenih državah. Ti tlačni razredi so označeni s številkami, ki jim sledijo "pound", "lb" ali "#." Običajni razredi tlaka ANSI vključujejo 150#, 300#, 400#, 600#, 900#, 1500# in 2500#. Predvsem te številke razreda ne ustrezajo takoj ocenam tlaka v PSI, vendar se spreminjajo s tlakom (npr. prirobnica 600# bo imela višjo oceno tlaka kot prirobnica 300#, če so vsi drugi dejavniki enaki). Ni samo, da so vrednosti tlaka odvisne od "razreda" prirobnice, ampak tudi od delovne temperature, saj kovine pri višjih temperaturah postanejo bolj krhke. Prvotno so oznake razreda ANSI temeljile na ocenah delovanja teh prirobnic za parni vod. Prirobnica 250# je bila na primer ocenjena kot taka, ker je bila namenjena za uporabo v cevovodih z nasičeno paro pri 250 PSI (in 400 stopinj Fahrenheita).
Z napredkom metalurgije so te prirobnice postale sposobne vzdržati večje pritiske pri višjih temperaturah, vendar je začetna ocena "funt" ostala nespremenjena. To stanje je primerljivo z oceno "tonaže" ameriških lahkih tovornjakov: "enotonski" tovornjak lahko vleče bistveno več kot 2000 funtov tovora. Oznaka »ena tona« se nanaša na posebno zasnovo, ki je bila nekoč certificirana za približno 2000 funtov, vendar zaradi napredka v metalurgiji in proizvodnji zdaj lahko prenese znatno večjo nosilnost.
Za pravilno delovanje morajo imeti prirobnice in komponente cevovoda ustrezne nazivne vrednosti in premere prirobnic. Na primer, krmilni ventil s prirobničnim ohišjem, ocenjenim kot 4-palčna cevna prirobnica ANSI razreda 300#, se lahko poveže le z drugo 4-palčno cevno prirobnico ANSI razreda 300#. Če so prirobnice neusklajenega tlačnega razreda spojene skupaj, bo fizična celovitost cevnega sistema ogrožena. Poleg tega je treba izbrati ustrezne vrste tesnil, ki ustrezajo tlačnemu razredu nasprotnih prirobnic. Tako je treba na vsako prirobnično povezavo gledati kot na celoten sistem, pri čemer je njegova celovitost zagotovljena le, če so vse njegove komponente zasnovane tako, da delujejo skupaj.
Pri zategovanju vijakov, ki povezujejo dve prirobnici skupaj, je ključnega pomena, da enakomerno porazdelite pritisk vijaka, tako da noben del prirobnice ne prejme občutno večjega pritiska kot katera koli druga lokacija. V popolnem svetu bi istočasno zategnili vse vijake do iste meje navora. Ker tega ni mogoče doseči z enim samim ključem, je najboljša izbira zategovanje matic zaporedno v stopnjah povečevanja navora. Naslednji diagram prikazuje zaporedje navora (številke označujejo vrstni red, v katerem je treba zategniti vijake):
Z enim samim ključem bi uporabili predhodni navor za vsak vijak v prikazanem vrstnem redu. Nato bi se postopek zategovanja ponovil s povečanim navorom za dodatne cikle, dokler niso bili vsi vijaki zategnjeni na določeno vrednost navora. Opazujte, kako se zaporedje navora izmenjuje v štirih kvadrantih prirobnice, pri čemer zagotovite, da so prirobnice enakomerno stisnjene, ko se vsak vijak postopoma zategne. Navzkrižno vrtenje je skupni izraz za to tehniko menjavanja kvadrantov okoli kroga.
Obstajajo specializirani ključi, imenovani momentni ključi, za merjenje navora, uporabljenega med zategovanjem.
Pri povezovanju cevi s prirobnico je nujno, da odstranite vijake na daljni strani. Pri visokotlačnih, bistvenih aplikacijah se dejanski razteg vsakega vijaka prirobnice spremlja kot neposreden pokazatelj sile privijanja. Določen vijak, ki se trži pod blagovno znamko Rotabolt, vključuje lasten indikator napetosti, ki omogoča mehaniku, da ugotovi, ali je bil vijak ustrezno privit, ne glede na uporabljeno orodje. prirobnice, preden odvijete vijake cevi, da najprej zrahljate vijake prirobnice na nasprotni strani; če je v cevi kakršen koli pritisk, bi moral tam najprej puščati, odzračevati stran od vas. na strani prirobnice, ki vam je najbližja. To je le previdnostni ukrep proti škropljenju procesne tekočine po obrazu ali telesu v primeru povečanja tlaka v cevi s prirobnico. Z doseganjem ove
Edinstvena značilnost cevnih povezav s prirobnico je zmožnost vstavljanja prazne kovinske plošče, imenovane zavesa, nad ali med ploskve prirobnice, s čimer se blokira pretok. To je koristno, ko je treba cev poltrajno blokirati, na primer ko je bil del cevi razgrajen ali ko je treba del cevi zapreti iz varnostnih razlogov med vzdrževalnimi deli.
Za namestitev senčila mora biti prirobnični spoj poškodovan, nato pa je treba prirobnice odmakniti, da ustvarite ustrezen prostor. Po namestitvi nadomestnih tesnil in zavese je mogoče vijake s prirobnico ponovno namestiti in priviti na navedeno vrednost. Tukaj je posnetek žaluzije iz nerjavečega jekla (ki ni nameščen na cevi) z dvema privarjenima dvižnima jezičkoma, ki sta jasno vidna za pomoč pri rokovanju s to težko strojno opremo:
V aplikacijah, kjer se "zaslepitev" pogosto pojavlja, se lahko za olajšanje naloge namesti trajna vrsta senčila, znana kot senčilo za očala. Rolo za očala je sestavljen iz standardne slepe plošče, ki je s kratkim jezičkom povezana z obročem enakega premera, katerega obris spominja na par očal:
Cevovodni sistem je mogoče načrtovati in izdelati ob upoštevanju debeline žaluzije, pri čemer ostane reža med prirobnico konstantna v "odprtem" in "slepem" stanju. To je še posebej uporabno pri izjemno velikih cevovodnih sistemih, saj je sila, potrebna za ločevanje predhodno spojenih ploskev prirobnic, lahko precej velika.
Naslednja slika prikazuje senčilo za očala, nameščeno tako, da je rumeno pobarvana "slepa" polovica izpostavljena, "odprta" polovica pa je stisnjena med prirobnice cevi, da omogoči pretok skozi to cev:
Ta naslednja slika prikazuje senčilo za očala, nameščeno v nasprotni smeri, pri čemer je "odprta" polovica izpostavljena in "slepa" polovica omejuje pretok tekočine skozi cev:
